Po zaključku mednarodne konference v Chemnitzu smo pretekli teden izkoristili za podrobnejše spoznavanje širšega zaledja mesta, ki s svojo bogato rudarsko in čipkarsko tradicijo vzbuja številne vzporednice z idrijskim okoljem.
Rudogorje – zibelka rudarstva
Rudogorje (nem. Erzgebirge, češ. Krušné hory) je z rudninami bogata gričevnata pokrajina na mejnem območju med današnjo nemško zvezno deželo Saško in Češko republiko ter predstavlja zaledje večjih industrijskih in upravnih središč – Chemnitza, Leipziga in Dresdna. Pokrajina je posuta s številnimi naselbinami in rudarskimi spomeniki, ki so od leta 2019 vpisani na seznam UNESCO Svetovne kulturne dediščine. V sklopu našega obiska smo regijo pobližje spoznali in odkrili precej podobnosti z našim domačim okoljem.
Prav vsak še tako majhen kraj namreč skriva globoko povezavo s stoletji dolgo rudarsko tradicijo. V kraju Forhnau z nekaj sto prebivalci, ki bi ga naključni obiskovalec lahko kaj hitro spregledal, se denimo skriva izjemno pester nabor prvovrstnih tehniških spomenikov. Prvi v vrsti je danes turistični rudnik Markusa Röhlinga, ki je v 16. stoletju sprva služil kot rov za odvajanje jamske vode, kasneje pa so ga uporabljali za dostop do bogatih nahajališč srebra in kobalta. Po drugi svetovni vojni se je rudarska dejavnost tod nadaljevala pod okriljem podjetja Wismut, ki je imelo velik pomen pri pridobivanju urana za oskrbovanje celotnega Vzhodnega bloka.
V rudniškem rovu je dandanes na ogled pester nabor najrazličnejših jamskih naprav, ki pričajo o visoki tehnični dovršenosti nekdanjih saških rudnikov - od podpornih mehanizmov in vitlov do podzemnih gepljev in sistemov odvodnjavanja. Največja znamenitost pa je rekonstruirano 9-metrsko podzemno vodno kolo iz 16. stoletja, ki je služilo črpanju jamske vode, danes pa je namenjeno prikazu delovanja kompleksnega mehanizma za črpanje vode.
Poleg turističnega rudnika pa se Frohnau ponaša še z eno tehniško znamenitostjo, ki je danes sestavni del dediščine UNESCO. Gre za veliko kovačijo s kovaškim kladivom na vodni pogon iz 17. stoletja, ki je bila namenjena izdelovanju kovinskih izdelkov.
Preko vodnega kolesa je poseben mehanizem poganjal tri kovaška kladiva različnih velikosti, kar je za predindustrijsko dobo 17. stoletja predstavljalo izjemen tehnični dosežek in je bistveno pospešilo postopke obdelovanja kovin. Voda je prav tako poganjala naprave za dovod zraka v veliko kovaško peč, ki je bila sestavni del kompleksa. Zanimivo je, da je bil kompleks kovačije v uporabi vse do leta 1907, ko je bil spremenjena v prvi tehniški muzej v tedanjem Nemškem cesarstvu.
Podobno kot v drugih rudarskih in delavskih središčih pa je pomembno vlogo v Rudogorju igralo tudi izdelovanje klekljanih čipk. Obrt se je tu uveljavila v 16. stoletju, ko je zaradi povečanega dotoka žlahtnih kovin iz Amerike pridobivanje srebra začelo upadati. Velik del prebivalstva se je odselil, ostali pa so se zaželi pospešeno ukvarjati z različnimi obrtmi - od rezbarjenja do klekljanja. Znanje izdelovanja čipk se je ohranilo vse do danes, saj ga negujejo v številnih društvih, čipka pa ostaja pomemben okras domov v Rudogorju.
Srečanja s prijateljskimi organizacijami
V sklopu gostovanja v Nemčiji pa smo nadaljevali tudi z izvedbo srečanj z organizacijami, ki sodelujejo pri pripravah vsebin za evropsko prestolnico kulture Chemnitz 2025. Najprej je bilo na vrsti srečanje z mladimi predstavniki TeamGeneration, ki v sklopu večje organizacijske skupine skrbijo za izvedbo projektov s področja medgeneracijskega povezovanja. Prav tako kot Idrija se namreč tudi Chemnitz sooča z hitro starajočim prebivalstvom in izseljevanjem mladih. Ker gre za resen problem – Chemnitz se namreč uvršča med »najstarejša« mesta v Evropi –, so se odločili tematiki staranja prebivalstva posvetiti posebno pozornost z razvijanjem posebnih medgeneracijskih projektov. V pogovoru smo našli številne skupne točke in sklenili, da bomo tudi v prihodnje negovali stike med obema regijama in si do leta 2025 prizadevali izvesti kakšno skupno aktivnost.
Na povabilo članov Industrijske zveze Saške smo se nato udeležili njihovega letnega srečanja v mestu Meissen v bližini Dresdna. Priložnost smo izkoristili za ogled mesta, ki velja za prvo prestolnico Saške in slovi po najstarejšem podjetju za proizvodnjo porcelana v Evropi ter za nadaljnje pogovore o možnostih skupnega sodelovanja. Glede na številne skupne točke Idrije in širšega območja Rudogorja smo sklenili, da aktivnosti Zavoda ID20 jeseni podrobneje predstavimo Združenju za industrijsko kulturo Saške, obenem pa smo izmenjali veliko kontaktov in se strinjali o skupnem povezovanju v prihodnje.
Spoznavanje Chemnitza in Rudogorja ter ustvarjanje novih vezi z rudarsko regijo je finančno podprl program »Culture Moves Europe«.
This work was produced with the financial assistance of the European Union. The views expressed herein can in no way be taken to reflect the official opinion of the European Union.
