Kako bi lahko naslikali kulturno dediščino? Je to sivina, ki nosi pridih črnobele fotografije s spomini na stare čase? Ko smo leta 2012 začeli z delovanjem Društva Idrija 2020, se nismo povsem zavedali, v kakšen svet vstopamo – želeli smo nekaj narediti za lokalno skupnost, marsikdaj niti nismo vedeli, kako bi se projekta sploh lotili. Leto 2020 je bilo takrat še tako daleč, da smo si ga težko sploh predstavljali.
Leto 2012 je bilo trdo, brezposelnost po Sloveniji se je večala, v gospodarskih krogih je strašila »trojka«, država pa je med drugimi močno priprla sredstva za kulturno področje. Naši začetki sicer niso bili tako »težki«, verjetno pa ne bomo nikoli vedeli, kaj bi se zgodilo, če bi zgodovina šla drugačno pot. Je kriza tista, ki nas je našla in v težkih časih povzročila, da smo kot naivni študentje začeli iskati našo pot v kulturni dediščini, kjer je večina videla samo težave? Naši prvi dogodki so bili preprosti – od urbanih tur Jane's Walk, piknika pri Raufnku (bivšem rudniškem dimniku), geocaching zakladkov do organiziranih, strokovno vodenih spustov v idrijsko podzemlje. Želeli smo mladim (in tudi starejšim) približati domače kraje in jih ozaveščati o pomenu kulturne dediščine.
Resnejši koraki so se začeli kazati kmalu, saj je že decembra 2012 izšla prva številka revije za prihodnost mesta TBI (To bo Idrija), ki smo jo pripravili skupaj s Klubom idrijskih študentov. Skozi 4 številke smo predstavili Idrijo, kot smo si jo predstavljali – sodobno, odprto in živahno mesto. Naslednje leto smo to prihodnost začeli postavljati tudi zares – skozi Mladinski center Idrija, ki po šestih letih postaja pomemben sestavni del občine Idrija. Vedno bolj pa nas je mikal tudi poslovni svet – predvsem svet čipke, ki je kot pomemben delček idrijske identitete postala pomembna točka na svetovnem zemljevidu UNESCO nesnovne dediščine. Idrijsko čipko smo postavili v povsem novo okolje, jo na Festivalu idrijske čipke povezali s svetom pop glasbe in jo zapeljali v malo bolj »žgečkljive« vode. Izdelali smo lastno kolekcijo idrijske čipke, ki je kasneje zaplula samostojno pod znamko Idriamant.
Vizija za Idrijo
Prihodnost pa je bila vedno bližja. Leta 2016 smo jo že začutili, saj smo skupaj z Mladinskim centrom Idrija organizirali urbanistično delavnico TBI: Mladi, mesto in dediščina. Več kot 30 mladih iz 7 držav je skupaj ustvarilo vizijo Idrije za 21. stoletje ter ustvarilo razstavo, ki je poleg vstopnih prostorov jaška Kajzer v Idriji krasila tudi prostore ljubljanskega Muzeja za arhitekturo in oblikovanje.
Leta 2018 so sanje pravzaprav postale resničnost. Prijavili smo se namreč na tekmovanje Evropske komisije za najboljšo socialno inovacijo v lokalnem okolju (Re:Think Local). Po nekaj mesecih priprav nam je uspelo – med več kot 700 prijavami smo bili izbrani kot ena najboljših socialnih inovacij v Evropi! Naš koncept HeritageLab, inkubator za mlade s področja kulturne dediščine, ki je bil še pred nekaj leti nekje tam v meglicah, se v letu 2020 kaže kot povsem jasna pot, ki želi kulturni dediščini prinesti nove pristope in nove ideje. To nakazuje tudi naše delo pri prenovah idrijskih rudarskih hiš. Naša zgodba se nadaljuje skozi hčerinski Zavod ID20, v novih prostorih nekdanje strojnice jaška Inzaghi, ki je na UNESCO seznamu kulturne dediščine.
HeritageHack je pomemben korak na tej poti. Je tudi nagrada za naš trud. Matevž Straus, predsednik Društva Idrija 2020, je bil pred nekaj meseci namreč gost na posebnem dogodku Zgodbe Dnevov evropske dediščine v Strasbourgu, kjer je bila naša večletna iniciativa prepoznana kot ena najboljših evropskih zgodb. S tem sta Svet Evrope in Evropska komisija, ki sta nagrado tudi podelila, prepoznala pomen naše poti in finančno omogočila izvedbo HeritageHacka, hackathona na področju kulturne dediščine, ki bo od 13. do 15. marca v Inzaghiju v Idriji. Na njem ne bomo govorili o preteklosti, ki je naša pogosta asociacija za dediščino, marveč jo bomo postavljali v prihodnost. V svet tehnologije, novih podob ter svežih, mladih idej.
