Kulturno in naravno dediščino čakajo v naslednjih letih številni izzivi. Če se je v zadnjih časih (začasno) polegla problematika glede prekomerne obiskanosti številnih svetovnih znamenitosti, pa velik izziv ostaja predvsem zagotavljanje dostopnosti dediščine. S tem ne mislimo samo splošne dostopnosti, ki je ravno tako marsikje velik izziv, ampak predvsem dostopnosti gibalno oviranim in drugim ranljivim skupinam.
O tem smo v začetku oktobra razpravljali na posebnem treningu, ki ga izvajamo v okviru Erasmus+ projekta Comm.On Heritage. Tokrat je digitalni trening pripravila portugalska organizacija RCDI, ki je v goste povabila Carolino Martins, koordinatorko projektov za dostopnost iz znamenitega parka Sintra. Iz prve vrste smo tako spoznali, kako so se v eni največjih portugalskih znamenitosti, ki je od leta 1995 tudi del UNESCO seznama svetovne kulturne dediščine, spoprijeli z izzivom zagotavljanja dostopa širši javnosti.
Park Sintra kot zgled dobrega sodelovanja z gibalno oviranimi
Park Sintra navdušuje s svojo naravno in kulturno dediščino, ki sta pomembno zaznamovali portugalsko zgodovino. Številne poti vodijo mimo enih najlepših gradov in dvorcev na Portugalskem, park pa ponuja tudi številne priložnosti za umiritev kljub močno izrazitem porastu turizma, ki ga je sicer prekinila epidemija COVID-19. Že ob prvem pogledu na dvorce in poti pa opazimo, da niso ravno prilagojeni številnim osebam z zmanjšano mobilnostjo. Tega so se zavedali tudi v upravi parka, ki je sicer v državni lasti.
Nobena težava pa ni neprekosljiva, če se jo pravilno lotiš. In ravno to je poudarila tudi Carolina Martins, ki je predavanje začela z zanimivim in hkrati provokativnim vprašanjem: komu naj damo prednost – zgodovini ali človeku? Tako dilemo ponavadi zasledimo v primeru preobremenjenosti turističnih znamenitosti, ravno tako pa je aktualno, ko govorimo o dostopnosti do turističnih znamenitosti. Ko so v parku pričeli z aktivnostmi za reševanje težav z dostopom ranljivih oseb, so namreč zelo hitro prišli do zahtevnega vprašanja, kako dostop omogočiti, hkrati pa ne posegati v bogato kulturno in naravno dediščino. Konzervacija dediščine je namreč prioriteta, vendar je treba prisluhniti tudi človeku. Dediščina namreč predstavlja temelj identitete posameznika, mu daje smisel in ponos. Tako je potrebno dostop omogočiti vsakomur, še posebej osebam iz ranljivih skupin.
Dediščina namreč predstavlja temelj identitete posameznika, mu daje smisel in ponos. Tako je potrebno dostop omogočiti vsakomur, še posebej osebam iz ranljivih skupin.
Skorajda nerešljivo uganko so rešili tako, da so se povezali z organizacijami, ki združujejo ali pa pomagajo ranljivim osebam. Tako so v posebni ekipi, ki so jo sestavljali strokovnjaki različnih ved, zagrizli v izziv in izoblikovali številne rešitve, ki sedaj prispevajo k lažji dostopnosti za ranljive skupine. Z večjimi investicijami so zgradili dvigala, postavili posebne klančine, omogočili prevoze znotraj parka s prilagojenim vozilom ali pa osebam z invalidskim vozičkom priskrbeli poseben dodaten pogon, ki omogoča tudi dvig po strmejših vzpetinah. Vsi ukrepi so predstavljeni tudi v ličnem 10-minutnem videu:
Ukrepi so pripomogli k večjemu številu obiskovalcev
S takimi in drugačnimi ukrepi so poskrbeli za močan dvig števila obiskovalcev z zmanjšano mobilnostjo. V nekaj letih se je tako obisk dvignil z nekaj manj kot 2000 obiskovalcev na skoraj 6000 letno, kar je seveda lep kazalnik, da so bili ukrepi učinkoviti.
Clarine Martins pa je posebej poudarila tudi to, da se je hkrati povečalo tudi število družin, starejših oseb brez težav z mobilnostjo in nosečnic, kar priča o tem, da ukrepi pritegnejo tudi marsikoga, ki te pomoči sicer ne bi nujno potreboval, a mu spremembe pomagajo pri premagovanju fizičnih ovir.
V okviru treninga smo v drugem delu spoznali še dve organizaciji, s katerima je park sodeloval pri snovanju rešitev – to sta portugalski organizaciji Acceso Cultura, ki v ospredje postavlja pomoč kulturnim organizacijam pri snovanju novih rešitev za izboljševanje dostopnosti, in Associação Salvador, ki z inovativnimi prijemi skuša izboljšati integracijo oseb z zmanjšano mobilnostjo v družbo. Obenem se vse omenjene organizacije trudijo tudi za rešitve, ki pomagajo osebam iz drugih ranljivih skupin (npr. gluhi in naglušni, slepi in slabovidni, brezposelni, osebe z motnjami v duševnem razvoju).
Kako rešitev prenesti v Idrijo?
Tudi v Sloveniji se težav z mobilnostjo v zadnjih letih močno zavedamo, kljub temu pa na tem področju še ni tako izrazitih ukrepov. Med največjimi znamenitostmi kot pozitivni zgled velja omeniti predvsem Ljubljanski grad, ki v zadnjih letih, začenši z vzpenjačo, razvija številne inovativne rešitve. Od gradov po Sloveniji zagotovo primerno rešitev čakata še Predjamski in Blejski grad, velike investicije pa bodo potrebne tudi pri zagotavljanju dostopnosti znamenitosti v naši domači občini Idrija. Tu so namreč številni (dediščinski) objekti neprimerni za obisk oseb z zmanjšano mobilnostjo, med njimi lahko omenimo grad Gewerkenegg, Antonijev rov in idrijsko knjižnico, ki so pomembna lokalna srečevališča. Kot pozitiven primer zagotovo lahko izpostavimo Topilnico Hg in Kripto sv. Barbare, poleg tega pa je Občina Idrija leta 2016 sprejela Akcijski načrt za izenačevanje možnosti invalidov Občine Idrija 2016-2020.
Zanimivemu vprašanju, kako zagotoviti dostopnost kulturne in naravne dediščine, se bomo v naslednjih tednih še posvečali. Izziv je predvsem pomemben v luči našega projekta, v okviru katerega ugotavljamo, katere lastnosti potrebuje t. i. usmerjevalec skupnosti za razvoj novih projektov s področja dediščine. Večji poudarek dostopnosti pa bomo namenili tudi v okviru novega Geotraila, ki ga bomo postavljali spomladi, in kasnejšega hackathona za iskanje inovativnih rešitev, ki bo predvidoma v začetku leta 2022.
