Kdo skrbi za kulturno dediščino? Vloga skupnosti, nevladnih organizacij in javnih institucij 

Kdo je odgovoren za kulturno dediščino? Država in strokovne institucije, lokalne skupnosti ali posamezniki, ki v njej prepoznavajo del svoje identitete?  

O teh vprašanjih so razpravljali udeleženci 3. posveta o sodelovanju nevladnih in javnih organizacij na področju varstva kulturne dediščine, ki je 19. oktobra 2026 potekal v Hiši Evropske unije v Ljubljani. Posvet je bil organiziran v okviru projekta Smer: kulturna dediščina. 

Dediščina ni samo odgovornost institucij 

Osrednji del posveta je bil namenjen predstavitvi Dediščinskega barometra, nacionalne raziskave javnega mnenja o tem, kako prebivalci Slovenije razumejo, doživljajo in vrednotijo kulturno dediščino. Raziskava, izvedena leta 2025, je pokazala, da ljudje v dediščini prepoznavajo priložnost in ji pripisujejo pomembno vlogo v družbi. Hkrati pa rezultati odpirajo vprašanje, kako javnost razume odgovornost za njeno ohranjanje in kakšno vlogo pri tem pripisuje različnim akterjem. 

Prav to vprašanje je zaznamovalo tudi razpravo. Udeleženci so poudarili, da varstvo kulturne dediščine ne more biti zgolj naloga države in strokovnih institucij. Pomembno je tudi, da imajo posamezniki in lokalne skupnosti možnost sodelovati pri prepoznavanju, vrednotenju in soustvarjanju dediščine. Nekaj je namreč lahko za skupnost izjemno pomembno zaradi zgodb, spominov in izkušenj, ki jih povezujejo s krajem, četudi tega pomena stroka še ni prepoznala. 

Dr. Andrej Magdič z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije je predstavil primere, ko so lokalni prebivalci sami prepoznali in nato s sodelovanjem ZVKDS dediščino v svojem okolju uredili. Med njimi je izpostavil bunker Rupnikove linije v Razvanju pri Mariboru, ki so ga člani lokalnega turističnega društva očistili in uredili za obiskovalce, pobuda skupnosti pa je prispevala tudi k njegovemu vpisu v register kulturne dediščine. Kot je poudaril: »Če skupnost nekaj prepozna za dediščino, je javna služba samo servis, ki to formalizira, ker je to že njihova dediščina.«

Takšni primeri kažejo, da lahko lokalne pobude pomembno prispevajo k prepoznavanju in ohranjanju dediščine. Nevladne organizacije imajo pri tem pomembno povezovalno vlogo, saj spodbujajo sodelovanje prebivalcev, zbirajo lokalno znanje in povezujejo skupnosti s strokovnimi službami in javnimi institucijami. 

Od lokalnih pobud do širšega povezovanja 

Poleg Dediščinskega barometra so bili na posvetu predstavljeni tudi drugi rezultati projekta Smer: kulturna dediščina. 

Predstavljen je bil DEDI, AI sodelavec konzorcija, spletni asistent, ki na podlagi vsebin in dokumentov sodelujočih organizacij pomaga pri administrativnih opravilih, pripravi besedil in drugih delovnih procesih. 

Predstavljen je bil tudi e-katalog dediščinskih destinacij in programov za starejše, ki je nastal v sodelovanju z Zavodom Sopotniki. Katalog omogoča iskanje dostopnih in starejšim prilagojenih dediščinskih destinacij ter koordinatorjem pomaga pri pripravi izletov v okviru programa S prevozom do tisoč želja. 

Boris Bezjak iz Muzeja norosti pa je predstavil razvoj dediščinske skupnosti gradu Cmurek. Primer prikazuje, kako lahko lokalna skupnost s povezovanjem ljudi, znanja, spominov in različnih organizacij postane pomemben soustvarjalec dediščine ter se vključi tudi v širše evropske mreže. 

V razpravi so se odprla še vprašanja povezovanja varstva dediščine s trajnostnim razvojem, ponovne uporabe zgodovinskih stavb, vplivov množičnega turizma na lokalne skupnosti ter možnosti za mednarodno sodelovanje in izmenjavo dobrih praks.

Od dialoga do skupnega delovanja

Trije javni posveti, izvedeni v okviru projekta Smer: kulturna dediščina, so postopoma odprli različne vidike sodelovanja na področju varstva kulturne dediščine. Prvo srečanje je bilo namenjeno prepoznavanju priložnosti za sodelovanje nevladnih organizacij z javnimi službami, drugo iskanju konkretnih modelov vključevanja lokalnih skupnosti in zagotavljanja dolgoročnejše podpore, tretje pa je razpravo razširilo na odnos javnosti do dediščine in pomen njenega aktivnega vključevanja. 

Skozi vsa tri srečanja se je pokazalo, da za učinkovito varstvo kulturne dediščine potrebujemo povezovanje različnih znanj, izkušenj in odgovornosti. Javne institucije zagotavljajo strokovno podporo in izvajajo naloge varstva, nevladne organizacije povezujejo različne akterje in spodbujajo pobude v lokalnem okolju, dediščinske skupnosti pa prispevajo znanje, spomine in razumevanje pomena dediščine za življenje kraja. 

Pri tem ne gre le za vprašanje, kdo je odgovoren za ohranjanje dediščine, temveč tudi za to, kdo sodeluje pri njenem prepoznavanju, vrednotenju in odločanju o njeni prihodnosti. Dediščina namreč ni samo predmet strokovnega varstva, ampak tudi del skupne identitete in vsakdanjega življenja. Njeno dolgoročno ohranjanje zato zahteva odprt dialog, medsebojno zaupanje in ustrezne pogoje za delovanje vseh, ki zanjo skrbijo. 

Pomembno izhodišče za nadaljnje delo bo tudi Dediščinski barometer, ki ga bomo v okviru projekta ponovili in z njim preverili, kako se odnos javnosti do kulturne dediščine spreminja. Pridobljena spoznanja bodo prispevala k oblikovanju bolj vključujočih usmeritev za prihodnje delo na področju kulturne dediščine.